JARDIN

Jardin à la française je oblika vrta, ali parka, ki temelji na simetriji in načelu uvedbe reda nad naravo. Svoj višek je dosegla s stvaritvijo versajskih vrtov ob palači Ludvika XIV., ki ga je oblikoval krajinski arhitekt André Le Nôtre.

Stil, ki ima pravzaprav svoj izvor v Renesansi, temelji na geometrijskih oblikah simetričnih vzorcev. Fontane, slapovi in umetni studenci poskrbijo za animacijo.

Različni nivoji vrta, ki so povezani s stopnišči, omogočajo različne zorne kote. Peščene poti, ki povezujejo posamezne predele vrta so natančno zarisane v celoto prostora in skrbno vzdrževane.

Ob njih nas na piedestalih pozdravljajo umetniški kipi mitoloških oblik. V senci oblikovani drevesnih krošenj se pojavijo kamnite jame in mostički. Klopi in paviljoni omogočajo počitek med  daljšimi sprehodi. Z grmovnicami oblikovani labirinti popestrijo prostor z razigranostjo.

Vrtove à la française danes lahko občudujemo v vseh večjih francoskih mestih, ter ob dvorcih in gradovih srednje evropskih dežel.

Na fotografijah lahko občudujemo francoske vrtove v Avranchesu, Cognacu in Versaillesu.

CHATEAUX

Potovanja skozi čas

Francija ponuja zares veliko izbiro zelo dobro ohranjenih srednjeveških gradov. Morda je pri načrtovanju ogledov pomembno le to, da izbereš manj poznane, v okolju kjer ni velike množice turistov. Tozadevno problematični so predvsem gradovi ob Loari in seveda Versailles. Razen, če ti seveda ni težko stati v dolgih vrstah čakajoč na ogled…

Château de Versailles

 

Že tako bogato zgodovino tega južnega predmestja Pariza, je še nadgradil Ludvik XIV., ki je leta 1661, ob začetku njegove vladavine, naročil preoblikovanje dvorca v danes znamenito Versajsko palačo z ogromnim parkom. Prav versajski park je svetel vzgled mnogim francoskim mestom, za ureditev mestnih parkov.

Francoska revolucija 1789, ki je bila vodena prav od tu, je po vsej deželi opustošila veliko število gradov in dvorcev, kot simbolov osovraženega fevdalizma. Tudi Versajski palači ni bilo povsem prizanešeno. Po tem, ko je državni konstituitivni zbor ukinil fevdalizem, je razjarjena množica ljudi napadla palačo in iz nje izgnala kraljevo družino v Pariz. Ob napadu so ljudje simbolno obglavljali kamnite kipe ob zgradbi, k sreči pa niso uničili dvorca samega.

Več kot štiri desetletja je bila potem palača zapuščena, nakar jo je kralj Ludvik Filip rešil in preoblikoval v muzej, posvečen »vsej Francoski slavi«…

Château de la Brède

 

Čudovit primerek gotske arhitekture v kraju la Brède v jugozahodnem delu Francije je istoimenski grad, v katerem je bil rojen eden pobudnikov in utemeljiteljev francoske revolucije, filozof Charles Louis de Secondat, baron de La Brède et de Montesquieu.

V notranjosti si lahko med drugim ogledamo njegovo knjižnico, spalnico in ostale prostore, ki so opremljeni tako, kot so bili v osemnajstem stoletju. Stavba, je zaščitena z vodnim jarkom in dvižnima mostovoma, okoli nje pa se bohoti čudovit park s sprehajalnimi potmi.

Grad je danes last fundacije zadnje lastnice, grofice de Chabannes, leta 2004 umrle zadnje naslednice te plemiške rodbine.

 

 

 

 

 

 

Renesančni grad Château de la Rochefoucauld

 

La Rochefoucauld, prvotno La Roche, je naselje in občina v zahodnem francoskem departmaju Charente regije Poitou-Charentes.

Ozemlje, na katerem je bil zgrajen prvotni grad sredi 10. stoletja, La Roche, je bilo sprva v posesti Lusignanskega grofa Huga I. Njegov vnuk Foucauld I. de La Roche je bil prvi gospodar gradu in ustanovitelj po njem imenovane dinastije La Rochefoucauld. Njegovi potomci so prevzeli ta naslov in La Rochefoucauld, sprva gospostvo, leta 1299 povzdignili v baronstvo, kasneje v letu 1515 v grofijo, leta 1622 pa v vojvodstvo. Grad La Rochefoucauld, sedež vojvodstva, je še vedno posest te starodavne plemiške družine, ene najpomembnejših v Angoumoisu. 

Grajska pristava:

Auñamendi

Euskal Herria, Zuberoa, Arette:

Baskovska dežela Zuberoa na severni strani Pirenejev (Francija). Dolina baretk.

Mestece Arette ob vznožju Pirenejev  na severni, francoski strani:

Prvič sem obiskal dežele Baskov nekaj let po osamosvojitvi Slovenije. Baski so bili navdušeni nad našim uspehom, saj si sami že dolgo želijo živeti na svojem. Sicer dokaj nezaupljivi, so me sprejeli odprtih rok. Trepljali so me po ramenih in mi čestitali. Kasneje sem jih srečeval na slovenskih tleh. Predvsem imajo radi hribe. Veliko planinarijo, kolesarijo...Geografska lega njihovih dežel je podobna slovenski. Tudi baskovski jezik, podobno kot slovenščina, uporablja dvojino, čeprav ima neindoevropski izvor.

Zelo radi prihajajo k nam. Ko v pogovorih izvejo za naše težave, me vedno vzpodbujajo: vztrajajte, imate življenjsko priložnost o kakršni mi zaenkrat lahko le sanjamo!

Čreda ovac na pobočjih Pirenejev:

Arlas in Auñamendi s Col de la Pierre St Martin:

Srečanje z domačinom, z značilno baskovsko baretko na glavi, na vrhu gore Arlas:

Čudoviti Pireneji: Auñamendi (Pic d'Anie), 2.507m najvišji vrh Euskal Herria, baskovskih dežel:

Celodnevna tura na vrh Auñamendi, s prelaza Col de la Pierre St Martin, je bil moj prvi gorniški stik s čudovitim pogorjem...

                                                                

               

                                                                                  

D-DAY

»Napasti« Normandijo z juga niti Normanom ni prišlo na misel. Zaveznikom pa tudi šele skoraj dva meseca dni po začetku operacije Neptun, ko se je v okviru operacije Overlord v Avranchesu začela znamenita opreacija Kobra, ki je pospešila prodor zaveznikov v notranjost Francije in proti Parizu.

Tudi v tem spodnje Normandijskem mestu se izkaže, da se zgodovina ni pričela leta 1945, kot pri nas. In da je zgodovini imanentna vsa tradicija nekega okolja, tako v ekonomskem, kot naravnem in kulturnem smislu.   

Kljub pomembnosti dogajanja, ki je na skromen način sicer legitimno, tudi v Avranchesu zabeleženo, pozornost pritegne čudovito urejen mestni park, kar je sicer značilnost večine francoskih mest. Pogled iz parka pa krasi čudovit sakralni spomenik gotske arhitekture: Katedrala sv. Andreja, Notre Dame Des Champs: 

Na severni strani mesta doživiš čudovit pogled na zahodno obalo Normandije z obvezno silhueto samostana Mont Saint Michela v daljavi:

Ravnice ob zalivih zahodne obale omogočajo Atlantiku, da se ob plimovanju razlije daleč v notranjost, ob oseki pa pušča svoje ostanke, da omogoča prav poseben način življenja. Regnéville-sur-Mer:

Ob oseki se ogromno področje skoraj popolnoma izsuši za šest ur na vsakih dvanajst zaradi česar nastane suho pristanišče. Že v preteklosti so ladjarji ta pojav izkoriščali za popravila na svojih plovilih.

Čeprav ob oseki voda ni globoka, je gibanje po terenu nevarno zaradi mehkih, premikajočih se sipin in močnih tokov ob nastopu plime.

 

Nepoznavanje ali neupoštevanje naravnega procesa nekaj metrskega plimovanja lahko povzroči manjše ali večje težave. Le zakaj se vsi kopalci na mestnih plažah, ob vsem tem prostoru, stiskajo pod obzidjem, nekaj sto metrov daleč od morja?!? Sables D'Or:

Letos mineva že 70 let od znamenitega izkrcanja zaveznikov na  Utah, Omaha, Gold, Juno in Sword beach na obali Normandije. Izredno herojska dejanja ki so v resnici omogočila konec WWII! Še danes na ta dejanja opominjajo spominski parki z vso ohranjeno vojaško infrastrukturo. Ozemlje, ki ostaja v rokah zaveznikov: Pointe du Hoc:

V vojaških hangarjih so urejeni muzeji, v katerih so prikazani pristni, avtentični detajli obeh nasprotnikov enakovredno. In ni ti težko dojeti zgodovinske veličine te herojske bitke. Zgodovina kot se je zgodila…

Omaha in Utah beach: