TROLL

Kljub naravnim lepotam je bila v preteklosti, predvsem zaradi severne lege in pestre razčlenjenosti zemeljskega površja,  norveška pokrajina v bistvu za življenje zelo kruta in težka. In ravno zato si veliko lažje predstavljamo tudi bogato mitološko izročilo tamkajšnje kulturne dediščine.

Najbolj značilni liki norveške mitologije so zagotovo Trolli. To so mitološka bitja, kot negativni sinonim za jötunn (velikana), ki živi v odročnih skalnih jamah v majhnih družinskih enotah. Te strašljive pošasti so zelo redko v pomoč človeku, v zgodovinskem razvoju skandinavske folklore postanejo celo človeku nevarne. Tako je domišljija tamkajšnjih staroselcev ustvarila podobo bitij, ki imajo le po štiri prste na rokah in nogah, nekateri najbolj nevarni pa imajo celo devet glav, ki jih priložnostno nosijo pod pazduho! 

Trolli so bitja teme. Živijo v temi, kajti, če jih ujame sončni žarek, v trenutku okamenijo. Na spodnji fotografiji je nekaj primerkov. Vendar pazite: morda ravno zdaj skrivaj opazujejo tudi vas...

DOM VELIKANOV

Dobrih 1400 metrov vzpona je od Sognefjorda na ledeniško planoto Jotunheimen. Dom velikanov.

Med 26 najvišjimi vrhovi Norveške v tem narodnem parku  je tudi najvišja gora Norveške Galdhøpiggen (2469 m). Sicer pa ledeniki, ledeniška jezera, reke. Na tej višini tudi v poletnem času prevladujejo zimske razmere, zasnežena pobočja okoliških vrhov ponujajo čudovite smučarske užitke. Žal nama ob obisku vreme ni bilo dovolj naklonjeno, da bi si lahko privoščila kakšne aktivnosti, ki jih to okolje ponuja.

Narodni park Jotunheimen obsega 1,151 km² ( je torej slabih 300 km² večji od TNP) in je tako med Norvežani, kot tujimi turisti, zelo priljubljeno gorniško področje. Norveška gorniška zveza oskrbuje veliko število planinskih koč, ki jih povezujejo dobro označene poti. V tukajšnji turistični ponudbi med drugim zasledimo tudi zelo zanimiv model večdnevnih gorniških tur (from lodge to lodge), kakršnega bi z lahkoto prenesli tudi v naše gorsko okolje.

Urejena prometnica, kljub omejitvam narodnega parka, povezuje Sognefjord z notranjostjo pokrajine Oppland. Po tej poti je osrednji Jotunheimen tudi najlažje dosegljiv.

Nekje na sredi, med Oslom, Bergnom in Trondheimom, pod pobočji Jotunheimena leži kraj Lom. Zaradi rodovitne zemlje sicer predvsem kmetijsko področje, je kot izhodišče za vstop v naravni park, močno povezano tudi s turizmom.

Največja znamenitost Loma (ne pod Storžičem, ampak pod Jotunheimenom) je gotovo povsem lesena cerkev iz 12. stoletja, z značilnimi potezami norveške klasične arhitekture.

FJORD

Fjordi (fiord) so v morje potopljene ledeniške doline, s prepadno strmimi pobočji, ki se spuščajo z ledeniških uravnav (Fjel) tisoč metrov do morske gladine in nadaljnjih tisoč metrov v dno morja. To so neverjetno slikoviti morski zalivi, ki segajo globoko, tudi do več sto kilometrov, v zahodno notranjost norveške pokrajine.

Pravo uverturo vstopa v to simfonijo pokrajine, pomeni že spust po pobočju s fjela navzdol. Ledeniške reke, ki si po kaskadah in slapovih utirajo pot proti morju, nudijo nepozabna, slikovita doživetja.

Vsega občudovanja vredna je iznajdljivost graditeljev cest, ki pripeljejo popotnika v ta skrivnostni svet. Na najstrmejših delih pobočij so  skozi trdo, granitno kamnino vdolbli predore v obliki spirale,  iz katerih prihajajo grozljivi zvoki avtomobilskih motorjev. Cesta se nato kačasto vije globoko navzdol, proti zatrepu doline.

Po spustu do obale fjorda, promet obstane v koloni čakajočih na trajekt, kajti cesta se tukaj konča. Kljub ostalim, številnim turističnim ponudbam, je doživetje fjorda iz trajekta, gotovo najboljša in najbolj naravna izbira. Čaka naju dve uri in pol dolgo, nepozabno doživetje...

Sognefjord je največji fjord na Norveškem in po velikosti celo tretji na svetu. Razteza se kar 205 kilometrov od obale oceana v notranjost pokrajine.  Največja globina doseže več kot 1300 metrov pod gladino, povprečna širina zaliva je 4,5 kilometra. Strma pobočja se dvigujejo več kot tisoč metrov visoko proti fjelu, gore nad planoto v notranjosti pa dosežejo višino nad 2000 metrov nad morjem.

Ob poldnevu zaplujemo v znameniti Sognefjord v kraju Gutvangen, nekako na treh četrtinah dolžine fjorda proti notranjosti. V začetku je med obalama tako malo prostora, da naše plovilo vijuga sem ter tja, okrog s plavajočimi bojami označenih mest. Vtis je kot da plujemo po jezerih, ki za ovinki prehajajo eno v drugega. Za vsakim vogalom se nam odpre novo obzorje prečudovitih oblik, difuzna svetloba z neba se čarobno odbija s popolnoma mirne gladine sicer temne vode.

Čeprav  naše malo plovilo zelo počasi reže mirno gladino temnih voda, se včasih kar ne moreš dovolj hitro odločiti za pravi zorni kot pogleda na presenečenja, ki se vrstijo.

Le redko kje se obala toliko splošči, da postane za bivanje človeka primeren prostor. Ponekod je opaziti le posamezna bivališča, na večjih terasah celo manjša naselja.

Slapovi voda ledeniških rek padajo preko roba fjela včasih celo več kot tisoč metrov globoko, da dosežejo gladino oceana, v katerega se ponikajoč utopijo.

Bolj proti sredini se fjord razširi, obala nekoliko splošči, tako da so zaselki majhnih, skromnih, lesenih hiš tod številčnejši. po pobočjih okrog naselij je opaziti celo sadno drevje, ki tu lahko obrodi zahvaljujoč toplemu zalivskemu toku oceana. Sicer pa se prebivalci tu ukvarjajo predvsem z ribolovom, školjčišči in seveda turizmom.

Polna nepozabnih vtisov  se po pristanku kar stežka odločiva za nadaljevanje poti, čeprav veva, da naju čaka obisk najvišjega fjela na Norveškem: naravnega parka Jotunheimen…

TELEMARK

Kraljevina Norveška-Kongeriket Noreg in Nynorsk

Danes je med najbogatejšimi državami sveta. Njen gospodarski napredek deloma temelji na izkoriščanju priobalnih zalog nafte in plina.

Po površini je ta skandinavska država skoraj 16 krat večja od Slovenije. Je zelo redko poseljena, saj ima komaj dobrih 4,5 milijona prebivalcev. Reke, jezera, fjordi…pokrivajo skoraj šestnajstino njenega ozemlja. Večja mesta ležijo predvsem v obalnem pasu. Sicer pa hribi, doline in ravnine, gozdovi, stepe…

Država je razdeljena na 19 administrativnih regij, imenovanih Fylker. Ena od teh je pokrajina Telemark, zagotovo med najlepšimi.

Po jutranjih ritualih se zmigava do mesta Evje. Tam zamenjava denar v krone in opraviva najpotrebnejše nakupe. Pot naju potem najprej vodi ob čudovitem jezeru Bygland, nato pa po dolini reke Otre naprej, proti severu.

Hribi in doline tod okoli, so večinoma porasli z gozdovi, vmes jih prekinjajo le granitne, kamnite stene,  struge ledeniških rek, redki travniki in čudovita jezera.

Pokrajina je kot ustvarjena za aktivni počitek domačinov iz večjih mest ob obali, ki se za vikende naselijo v svoje počitniške Hyte. Postavili so jih globoko v gozdovih, ob obalah jezer ali rek. Zanimiva tradicionalna arhitektura. Seveda je osnovni gradnik les, z izrezljanimi portali in strehami z nenavadno kritino. Podobne hišice so postavljene tudi v okoliških kampih, saj se ponoči temperatura, kljub poletju, lahko spusti pod ničlo.

 

 

Za vsakim ovinkom, nad vsakim klancem, pod vsakim pobočjem se odkrivajo nove in nove lepote. Na golih pobočjih malo višjih hribov v daljavi, se belijo še kar zajetne krpe snega, na gladini jezer pod njimi plavajo ledeni bloki. Sredi meseca avgusta, dobrih tisoč metrov nad morjem. Potem pa spet: gozdovi, reke, slapovi…

Od tu nekje bova jutri pot nadaljevala naprej, proti fjordom...

SKAGERRAK

Prijetno je piti jutranjo kavo ob pogledu na razčlenjene zalive Limfjorda. Še posebno, ker se ne mudi, saj od Aalborga do pristanišča Hirsthals, tu, na severu Danske, ni daleč. Tudi za ogled prijetnega mesteca, čakajoč na trajekt, ki odpluje šele pozno popoldan, ostane več kot dovolj časa.

Kakšno uro pred izplutjem je najin avto že parkiran v petem nadstropju čezoceanskega velikana. Odhod je bil izjemno točen, kljub temu, da je ta deset nadstropna ladja nabito polna.   

Ko barka strumno zareže prve brazde na gladini voda Skagerraka, z zgornje palube opazujeva oddaljevanje danske obale.

V dobrih štirih urah potovanja se dodobra spočijeva na palubi, pod prijetno božajočimi žarki severnega sonca. Seveda pa se je splačalo ogledati tudi razkošno notranjost trajekta, ki ti nudi neskončno možnosti zabave, da potovanje hitreje mine: Casino, bar, restavracija, bazen, solarij, savna itd.itd. Fred Olsen resnično obvlada!

Kakšno uro pred pristankom, se proti severu že čutijo obrisi razčlenjene obale norveškega skrajnega juga.  Tam na zahodu nekje je tudi rt Lindesnes, najjužnejša točka Kraljevine Norveške. 

Naš cilj pa je, od tam le nekaj deset kilometrov oddaljeno pristanišče Kristiansand, kjer se zelo hitro, brez nepotrebnih mejnih formalnosti tudi izkrcamo!

Izkazalo se je, da je bila odločitev za to možnost prihoda na Norveško, v vseh pogledih, prava!

Luko in mesto precej hitro zapustiva po precej ovinkasti deželni cesti št.12, ki vodi naprej, proti severu. Že prva doživetja norveške pokrajine, čeprav le skozi avtomobilsko okno, ne razočarajo. Nešteto čudovitih jezer, divje brzice rek, čudoviti borovi gozdovi. Da ne bi šle te lepote kar tako mimo, se odločiva prespati kar v gozdičku ob cesti kakšnih 10 km pred mestom Evje. Pred spanjem pa se seveda prileže večerja, z, v tem okolju zelo dragocenim, kozarčkom francoskega vina…