sobota, 25. januar 2014

FJORD



Fjordi (fiord) so v morje potopljene ledeniške doline, s prepadno strmimi pobočji, ki se spuščajo z ledeniških uravnav (Fjel) tisoč metrov do morske gladine in nadaljnjih tisoč metrov v dno morja. To so neverjetno slikoviti morski zalivi, ki segajo globoko, tudi do več sto kilometrov, v zahodno notranjost norveške pokrajine.


Pravo uverturo vstopa v to simfonijo pokrajine, pomeni že spust po pobočju s fjela navzdol. Ledeniške reke, ki si po kaskadah in slapovih utirajo pot proti morju, nudijo nepozabna, slikovita doživetja.



Vsega občudovanja vredna je iznajdljivost graditeljev cest, ki pripeljejo popotnika v ta skrivnostni svet. Na najstrmejših delih pobočij so  skozi trdo, granitno kamnino vdolbli predore v obliki spirale,  iz katerih prihajajo grozljivi zvoki avtomobilskih motorjev. Cesta se nato kačasto vije globoko navzdol, proti zatrepu doline.





Po spustu do obale fjorda, promet obstane v koloni čakajočih na trajekt, kajti cesta se tukaj konča. Kljub ostalim, številnim turističnim ponudbam, je doživetje fjorda iz trajekta, gotovo najboljša in najbolj naravna izbira. Čaka naju dve uri in pol dolgo, nepozabno doživetje...





Sognefjord je največji fjord na Norveškem in po velikosti celo tretji na svetu. Razteza se kar 205 kilometrov od obale oceana v notranjost pokrajine.  Največja globina doseže več kot 1300 metrov pod gladino, povprečna širina zaliva je 4,5 kilometra. Strma pobočja se dvigujejo več kot tisoč metrov visoko proti fjelu, gore nad planoto v notranjosti pa dosežejo višino nad 2000 metrov nad morjem.


Ob poldnevu zaplujemo v znameniti Sognefjord v kraju Gutvangen, nekako na treh četrtinah dolžine fjorda proti notranjosti. V začetku je med obalama tako malo prostora, da naše plovilo vijuga sem ter tja, okrog s plavajočimi bojami označenih mest. Vtis je kot da plujemo po jezerih, ki za ovinki prehajajo eno v drugega. Za vsakim vogalom se nam odpre novo obzorje prečudovitih oblik, difuzna svetloba z neba se čarobno odbija s popolnoma mirne gladine sicer temne vode.

Čeprav  naše malo plovilo zelo počasi reže mirno gladino temnih voda, se včasih kar ne moreš dovolj hitro odločiti za pravi zorni kot pogleda na presenečenja, ki se vrstijo.


Le redko kje se obala toliko splošči, da postane za bivanje človeka primeren prostor. Ponekod je opaziti le posamezna bivališča, na večjih terasah celo manjša naselja.


Slapovi voda ledeniških rek padajo preko roba fjela včasih celo več kot tisoč metrov globoko, da dosežejo gladino oceana, v katerega se ponikajoč utopijo.


Bolj proti sredini se fjord razširi, obala nekoliko splošči, tako da so zaselki majhnih, skromnih, lesenih hiš tod številčnejši. po pobočjih okrog naselij je opaziti celo sadno drevje, ki tu lahko obrodi zahvaljujoč toplemu zalivskemu toku oceana. Sicer pa se prebivalci tu ukvarjajo predvsem z ribolovom, školjčišči in seveda turizmom.


Polna nepozabnih vtisov  se po pristanku kar stežka odločiva za nadaljevanje poti, čeprav veva, da naju čaka obisk najvišjega fjela na Norveškem: naravnega parka Jotunheimen…

1 komentar: